Pod košem

Mogoče sem si drugače predstavljal bloge in upam, da s svojim pisanjem nisem komu stopil na žulj, še posebej Jonasu, ki je pionir blogov. Spremljam ga že od Videošpona in mi je kar »đek«, pa ne samo zato, ker je imel okoli sebe misice in vozil Harleyje. Mislim, da se je zaradi mojih blogov dvignilo preveč prahu. Nisem predstavljal mojih anekdot zato, da bi z nekom tekmoval, ali morda kaj drugega. Pisati sem hotel anekdote v zvezi s košarkarskimi dogodki, ki sem jih doživel in bi morda koga zanimale. Kasneje pa sem mislil napisati tudi zanimive anekdote iz mojega privatnega življenja – recimo o goljufijah, težavah, ki sem jih imel pri gradnji hiše, …

Čeprav so v tem trenutku aktualni drugi dogodki, kot je denimo začetek evrolige in v Ljubljani izvolitev Zokija za župana (iz srca mu čestitam in privoščim), sem se odločil, da bom tudi tokrat ostal še nekoliko nostalgičen. To pa predvsem zato, ker sem zadnjič bral odgovore na moje prejšnje bloge. Nekdo mi je poslal link, na katerem sem si pogledal posnetek iz Rima, kjer sem v evroligi razbil tablo in ravno ob gledanju tega inserta mi je prišla na misel anekdota iz mojih mlajših dni, ko sem to bolj pogosto počel v Kranju. Sicer tiste v Rimu nisem čisto razbil, ker je bila sestavljena iz dveh stekel, vmes pa je bilo lepilo. Steklo se je le zdrobilo, a je ostalo na konstrukciji in ni padlo po tleh. Takšne tehnologije na začetku moje košarkarske poti v Kranju še ni bilo, zato so imeli v klubu z mano dosti dela.

V športu, bodisi košarki, nogometu … smo vedno v prvem planu igralci, trenerji, direktorji klubov. Pri Olimpiji pa je tudi nekaj ljudi, ki imajo prav posebno veljavo, sploh tisti, ki so praktično že celo večnost v klubu. Nekaterim ljubiteljem košarke se zdimo Jurkovič, Ožbolt ali jaz veterani, ker smo približno pet let igrali za Olimpijo, vendar nismo nič v primerjavi s temi ljudmi, ki sicer niso medijsko izpostavljeni, vendar igrajo pomembno vlogo in so z vsem srcem pri košarki. Ti so pri Olimpiji že več let, kot je naših prstov, tudi če damo »štumfe« dol na nogi. Igralci smo v primerjavi z njimi le pljunk v morje.

V Sloveniji ob besedni zvezi košarkarska reprezentanca mnogi pomislijo na razočaranje. Sam se udeležujem reprezentančnih akcij že mnogo let, vsako poletje. Nekateri radi poudarjajo, da je bilo to moje trinajsto udejstvovanje, vendar je potrebno povedati, da sem igral tudi v mlajših selekcijah, vselej zastonj. Opazke prihajajo z vseh strani: »Pa kaj sploh še iščeš v reprezentanci, če ne dobiš nič denarja za to?« Meni reprezentanca ne pomeni kopičenja financ na bančnem računu. Meni je čast igrati za Slovenijo, četudi ne dobim niti tolarja. Povsem drugače je igrati za klub kot pa za izbrano vrsto. Občutki so povsem drugačni. Poleg tega so v klubih velikokrat v ospredju individualni dosežki posameznikov. Edini denar (5 milijonov slovenskih tolarjev), ki smo ga slovenski reprezentanti dobili, nam je bil vročen lani, ko smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, a smo ga nemudoma dali v dobrodelne namene. Ravno ob tem dejanju se venomer spomnim nekega delavca, ki je nekoč »fušal« in mi ob tem dejal: »Jaz ne bi niti za pet minut delal zastonj dodatnega dela. Kaj bi pa imel od tega? Se tebi splača?«

Zadnjih deset let sem igral v tujini in doživel marsikaj, od dobrih stvari do tistih grenkih izkušenj, ki mi bodo za vedno ostale v spominu. Naj se najprej osredotočim na pozitivne izkušnje.